Dostopnost pri vsakdanjih dejavnostih
Kitajsko besedilo zajema osebe z invalidnostjo in starejše ter omogoča, da imajo od ukrepov korist tudi drugi, ki potrebujejo dostopnost. Vključuje ceste, stavbe, promet, informacije in storitve. Angleško poročilo ministrstva za pravosodje med področji zakona izpostavlja tudi izobraževanje, izpite in zdravstvo.
Nekatere določbe izrecno predvidevajo postopne spremembe. Člen 32 zahteva, da javno financirana spletna mesta, storitvene platforme in mobilne aplikacije postopoma izpolnijo standarde dostopnosti. Člen 39 za določene javne storitve zahteva ohranitev osebnega usmerjanja in pomoči zaposlenih. Digitalna pot torej ne odpravi vseh potreb po drugačnem načinu pridobivanja pomoči. [1][2]
Pogled civilne družbe
Mednarodna nevladna organizacija Humanity & Inclusion na strani svojega kitajskega programa opisuje težave pri dostopu do šol in delovnih mest. Na isti strani navaja, da je program leta 2023 zaključila. To gradivo predstavlja ozadje o ovirah, ne pa aktualne ocene učinkov zakona po vsej državi. Njeni starejši statistični podatki zato ne opisujejo razmer leta 2026.
Kaj je pomembno pri izvajanju
Dostopnost se pokaže, ko lahko posameznik samostojno opravi pot, pridobi informacije ali uporabi storitev. Poleg pravil so zato pomembni vzdrževanje, dostopne alternativne možnosti in izkušnje ljudi. Zakonske zahteve glede posvetovanja odpirajo tudi vprašanje, čigave pripombe vplivajo na izvajanje.
Zakon iz leta 2023 določa okvir in roke začetka veljavnosti. Ti podatki sami ne izkazujejo izpolnjevanja zahtev po vsej državi ali izmerjenega izboljšanja vključenosti. Za presojo rezultatov so potrebni časovno opredeljeni lokalni podatki in izkušnje ljudi, ki jih ukrepi zadevajo. [1][3]