Znana podpora med okrevanjem
Thunem je pojasnila, da so asistenti že poznali njene navade, sporazumevanje in želje. Pomagali so pri praktičnih opravilih, medicinske sestre pa so skrbele za zdravstveno oskrbo. Tako je lahko prihranila moči, namesto da bi potrebe vedno znova razlagala različnim zaposlenim. Asistenti so ji pomagali spregovoriti, ko je imela občutek, da je ne slišijo. [1]
Nadzor ostane pri človeku
»Daje nam moč nad lastnim življenjem,« je Thunem zapisala o neodvisnem življenju in asistenci. Smernice ENIL opisujejo osebno asistenco kot podporo pod vodstvom uporabnika, ki odloča, kdo jo zagotavlja, kdaj in kako. Podprto odločanje lahko ljudem pomaga izvajati ta nadzor. [1][2]
Dostop ostaja neenak
Ločena ocena organizacije Uloba za leto 2025 je temeljila na odgovorih 361 ljudi z invalidnostmi, ki potrebujejo asistenco, in javnih statistikah. Opozorila je na razlike med občinami, omejene ure in zahtevne pritožbene postopke. Ugotovitve so zadevale dostop na Norveškem; Thunem je opisala lastno izkušnjo ohranitve znane podpore med zdravljenjem. [3]