Organizacije oseb z invalidnostjo pri odločanju

Deklaracija predstavniške organizacije vključuje v zasnovo, izvajanje in spremljanje razvojnega sodelovanja ter humanitarnih dejavnosti. Poziva k učinkovitemu sodelovanju, varnemu okolju za civilno družbo ter boljšim sredstvom in partnerstvom za te organizacije. Predsednik IDA Nawaf Kabbara je v zaključni izjavi poudaril pomen njihove navzočnosti pri odločitvah o financiranju. Gre za vpliv na prednostne naloge in sredstva, ne le za udeležbo na mednarodnem dogodku. [2][1]

Petnajst odstotkov programov, ne proračuna

Tehnično pojasnilo iz decembra 2025 določa pomen cilja. Šteje programe z uporabo pojma dejavnosti iz mednarodnega poročanja o pomoči; ne zahteva, da se invalidnosti nameni 15 odstotkov izdatkov. Cilj se presoja z vidika države prejemnice za vse donatorje skupaj, ne kot poseben prag za portfelj vsakega donatorja. Programi se lahko upoštevajo, kadar je vključevanje oseb z invalidnostjo pomemben ali glavni cilj. To je pomembno pri primerjavi javne zaveze s pozneje objavljenimi številkami. [3]

Zaveza presega številčni cilj

Deklaracija podpornike poziva tudi k vključevanju in dostopnosti v vseh njihovih programih mednarodnega razvojnega sodelovanja. Tehnično pojasnilo to širšo ambicijo obravnava ločeno in navaja, da deklaracija zanjo ne določa posebnega mehanizma spremljanja. Humanitarno vključevanje urejajo posebne zaveze; humanitarne dejavnosti niso del izračuna 15 odstotkov. Deklaracija tako združuje različne odgovornosti in oblike spremljanja. Če bi vse programe v zvezi z invalidnostjo in vse humanitarne dejavnosti šteli enako, bi spregledali dejanski obseg zavez. [2][3]

Od mednarodne zaveze do nacionalnih odločitev

Tehnično pojasnilo navaja, da je septembra 2025 začela delovati skupna podporna služba s strokovnjaki GIZ, UNICEF in Globalnega sklada ZN za invalidnost. IDA vodi sodelovanje s predstavniškimi organizacijami in krepitev njihovih zmogljivosti. Služba podpira izvajanje in nacionalne zmogljivosti. Deklaracija ločeno spodbuja boljše podatke in poročanje o vključevanju oseb z invalidnostjo. To so načini doseganja cilja, ne dokaz, da je že dosežen. Za samozagovornike je praktični preizkus, ali sodelovanje traja tudi med vrhovi, ko se programi izbirajo, ocenjujejo in spreminjajo. [3][2]