Vsakodnevne izbire so odvisne od podpore
»Osebna asistenca naredi ljudi vidne,« je po poročanju BIZEPS o razpravi povedal Christoph Dirnbacher. Hanna Kamrat je pojasnila, da bi morala brez asistence živeti v zavodu. Werner Rosenberger je povedal, da mu asistenca omogoča tako zaposlitev kot prostovoljsko delo. Njihove izkušnje so razpravo o financiranju povezale z odločitvami o tem, kje živeti in kako preživeti dan.
Sistem, razdeljen med delo in zasebno življenje
Izjava organizatorja je poudarila delitev odgovornosti med zvezno ravnjo in deželami. Udeleženci so želeli lažje prehajanje med asistenco pri delu in podporo v zasebnem življenju, da bi ureditev financiranja ustrezala vsakodnevnim navadam ljudi. Zahtevali so tudi večje priznanje poklica asistenta ter usposabljanje ljudi, ki sami vodijo svojo asistenco. [1]
Dostop za ljudi, ki so zdaj izključeni
Selma Sprajcer je zahtevala ustrezno financiranje, pravično plačilo ter asistenco za ljudi z intelektualnimi in psihosocialnimi oviranostmi. Marlies Neumüller je poudarila, da morajo ljudje z invalidnostmi izbirati, kje in kako živijo. Razprava je povezala uporabnike asistence, izvajalce in oblikovalce politik okoli sprememb, za katere si še prizadevajo. [2]