Kampanja organizacij oseb z invalidnostjo
African Disability Forum je junija 2024 pozdravil deponiranje 15 ratifikacij, potrebnih za začetek veljavnosti. Vseafriška organizacija je navedla, da je ratifikacijo spodbujala skupaj s partnerji in drugimi deležniki. Protokol je predstavila kot dopolnitev konvencije ZN, ki upošteva afriške izkušnje, tudi izkušnje oseb z albinizmom. ADF je s tem opisal skupno zagovorništvo; ni trdil, da je pravni učinek pogodbe dosegla ena sama organizacija.
Življenje v skupnosti in vloga organizacij
Člen 14 protokola priznava pravico do življenja v skupnosti z enakimi možnostmi izbire kot pri drugih. Zajema odločanje o kraju bivanja in sostanovalcih, dostop do podpore v skupnosti ter običajnih javnih storitev. Posebna določba zadeva centre za življenje v skupnosti, ki jih ustanovijo ali organizirajo osebe z invalidnostjo: države pogodbenice jih morajo podpirati pri usposabljanju, vrstniški podpori, osebni asistenci in drugih storitvah. Okvir tako poleg individualnih pravic in državnih odgovornosti vključuje tudi lastne organizacije oseb z invalidnostjo. [3]
Nairobi povezuje pravice s proračuni in podporo
Predstavniki na konferenci African Disability Forum v Nairobiju od 2. do 4. septembra 2024 so sprejeli deklaracijo za širšo ratifikacijo in nacionalno izvajanje. Zahteve so povezale javne proračune s praktično podporo: usposobljenimi tolmači znakovnega jezika, dostopnimi oblikami informacij, osebno asistenco in pripomočki. Zahtevali so tudi sodelovanje oseb z invalidnostjo prek predstavniških organizacij pri oblikovanju, izvajanju in spremljanju politik. Posebno pozornost so namenili skupinam, ki se srečujejo s prepletajočo se diskriminacijo, med njimi ženskam, ljudem z velikimi potrebami po podpori, beguncem in osebam z albinizmom.
Začetek veljavnosti odpira vprašanje odgovornosti
Afriška komisija je v resoluciji novembra 2024 priznala zagovorniško delo oseb z invalidnostjo, njihovih organizacij in drugih predstavnikov civilne družbe. Države pogodbenice je pozvala h konkretnim ukrepom v posvetovanju s prizadetimi ter k mehanizmom odgovornosti, ki vključujejo civilno družbo in vladne kontaktne točke. Ratifikacija in zagotavljanje storitev sta zato ločeni vprašanji. Začetek veljavnosti je bil pravna sprememba, zahteve iz Nairobija in resolucija pa pozivi k nadaljnjemu ukrepanju. Nobeden od teh dogodkov še ne pomeni, da sta bila osebna asistenca ali enak dostop do skupnosti že zagotovljena po vsej celini. [1][4]